Islam

Vesolje se napihuje – Po skoraj desetletju opazovanj sta ameriška astronoma Edwin Powell Hubble in Milton Lasell Humason leta 1929 šokirala znanstveni svet s to presenetljivo novico. S takrat največjim teleskopom na svetu sta z gore Mount Wilson v Kaliforniji opazovala svetlobo oddaljenih galaksij. Zaradi pojava, ki je danes znan kot rdeči premik, sta lahko iz spremembe barvne sestave svetlobe ocenila hitrost oddaljevanja galaksij. Po mnogih neprespanih nočeh sta prišla do prelomne ugotovitve o zgradbi vesolja. Edwin Hubble je prvi opazil, da vesolje ni statično, ampak da se širi; galaksije bežijo stran druga od druge. Ker je poznal njihove hitrosti in oddaljenosti, je lahko izračunal, kdaj se je razširjanje začelo. Kasneje so drugi astronomi z natančnejšimi merjenji ocenili, da se je ves proces začel pred približno 14 milijardami let. Takrat je z velikim pokom nastalo naše Vesolje v eksploziji, s katero se je ustvarila vsa snov, ki nas danes obkroža.

Hubblov zakon [v = H₀ r] je kozmološka izjava, da je rdeči premik svetlobe iz oddaljenih galaksij sorazmeren z njihovo oddaljenostjo. To je bil za tedanje znanje o Vesolju velik šok, še posebej, ker je prva teorija fizikalne kozmologije, Einsteinova splošna teorija relativnosti iz leta 1916 predvidevala statično Vesolje. Po številnih kasneje potrjenih dokazih je tudi Einstein moral priznati Hubblov zakon. Obratna vrednost Hubblove konstante je Hubblov čas τ_H. Vrednost H₀ je pomembna iz več razlogov: iz njihovih rdečih premikov lahko ocenimo razdalje do najbolj oddaljenih galaksij in z njo lahko ocenimo starost Vesolja.

Do tedaj je velika večina znanstvenikov bila prepričana v resničnost teorije materializma, ki pravi da je materija (snov) večna in da nič ne obstaja izven nje. Ta ateistična filozofija se je posebej uveljavila v 19. stoletju skozi dialektični materializem Karla Marxa. Glavni temelj te filozofije je bilo prepričanje v statično Vesolje. Tako so mnogi znanstveniki neradi priznali teorijo velikega poka, zato ker so morali hkrati priznati, da ima vse ustvarjeno tudi svojega Stvarnika. Po angleško: »Every creation has his Creator.«

Materialistični filozof Georges Politzer je v svoji knjigi Principes fundamentaux de philosophie; 1989; na strani 84 zapisal: »...Vesolje ni ustvarjeno in tudi če bi bilo, potem bi moralo biti  (ustvarjeno) v enem trenutku in iz ničesar.«

V Kur'anu Vzvišeni Stvarnik pravi:

بَدِيعُ السَّمَاوَاتِ وَالأَرْضِ

»On je Tisti, ki je iz NIČESAR ustvaril nebesa in Zemljo...« (Al-An'am, 101)

V tem ajetu smo posebno naglasili besedo »...iz NIČESAR...«, zato ker v ajetu ni uporabljena običajna arabska beseda za stvarjenje »haleqa«, temveč je uporabljena beseda »bedi'u«. Beseda »bedi'u« ima isti koren kot beseda »bid'at«, ki pa pomeni novotarija, novost oz. nekaj česar ni bilo do sedaj. Na številnih mestih v Kur'anu, ko se omenjajo nebesa, se s tem misli na Vesolje, kar je razvidno iz kontekstov in to ni nenavaden izraz v arabščini.

Predhodno smo omenjali gravitacijsko singularnost oz. neskončno zbito stanje na začetku časa (t = 0). Iz česar vemo da je celotno Vesolje bilo skoncentrirano v neki točki z neskončno maso in energijo. Glede tega nam Vzvišeni Allah pravi:

أَوَلَمْ يَرَ الَّذِينَ كَفَرُوا أَنَّ السَّمَاوَاتِ وَالْأَرْضَ كَانَتَا رَتْقًا فَفَتَقْنَاهُمَا

»Mar ne vedo neverniki, da so nebesa in Zemlja bili ena celota pa smo jih mi razkosali...« (Al-Anbija, 30)

Kot smo že omenili je posledica eksplozije medsebojno oddaljevanje galaksij ter se tako Vesolje stalno širi. To nam je Allah opisal v naslednjem ajetu:

وَالسَّمَاء بَنَيْنَاهَا بِأَيْدٍ وَإِنَّا لَمُوسِعُونَ

 »Mi smo nebo s Svojo močjo naredili in mi ga zares širimo...« (Az-zarijat, 47)

Znani ameriški astrofizik Huge Ross je v svoji knjigi Creator and Cosmos; 1993; na strani 112 zapisal: »Če sta se materija (snov) in čas pojavila ob eksploziji, potem je vzrok ki je oblikoval Vesolje popolno neodvisen od časa in materije v Vesolju. To nam kaže na to, da se Stvarnik nahaja nad vsemi dimenzijami, ki so prisotne v Vesolju.«

Torej začetek vesolja je velikanska eksplozija prostora in časa. Ta eksplozija je za razliko od vseh ostalih eksplozij, ki povzročajo destrukcijo (uničenje) in nered, največja, a povzročila je harmonijo in skladje v Vesolju.

Fred Hoyle, angleški astronom, astrofizik, kozmolog in matematik, je v svoji knjigi The Intelligent Universe; 1984; na straneh 184-185 zapisal: »Big Bang teorija podrazumeva, da je Vesolje nastalo z eno veliko eksplozijo. Znano pa je, da eksplozije razmetavajo in disharmonirajo materijo (snov). Na zelo misteriozen (skrivnosten) način je Big Bang povzročil popolnoma nasprotno. Materijo (snov) je pripravil do položaja v katerem se je med seboj povezala in organizirala v galaksije.«

Paul Davies, angleški fizik, je v svoji knjigi Superforce; 1984; na strani 184 zapisal: »Izračuni kažejo, da se hitrost širjenja Vesolja giblje po zelo kritični liniji. Če bi se Vesolje malo počasneje širilo, bi se zaradi gravitacije porušilo v sebi, če pa bi se malo hitreje širilo, potem bi se vesoljni materijali popolnoma razpršili. Zato Big Bang ni katerakoli eksplozija, vendar je to pojav, ki je v vsakem smislu zelo dobro preračunan in organiziran.«

V svoji drugi knjigi God and The New Physics; 1983; na strani 189 pa je Paul Davies zapisal sledeče: »Zelo težko se je upreti temu, da je struktura Vesolja, ki je občutljiva na zelo majhne spremembe, kreirana od neke zelo pozorne zavesti...«

Stephen William Hawking, angleški fizik, astrofizik, kozmolog in matematik, je v svoji knjigi A Brief History of Time; 1988; na strani 121 zapisal: »Hitrost širjenja Vesolja je v tako kritični točki, da bi se Vesolje porušilo v sebi, preden bi doseglo današnjo pozicijo, če bi v prvi sekundi Big Banga njena vrednost bila samo neznatno manjša.«