Islam

Hadidža, Huvejlidova hči - 2.del

Muhammed se je prestrašil Džibrilovega lika, ki se je nenadoma pojavil iz neba, in je prihitel k domu, ter povedal Hadidži današnji dogodek. Bil je prestrašen, saj je pomislil, da je to džin (duh). Hadidža ga je umirila z besedami:

 

»Nikakor! Allah ne bi dovolil, da se to tebi zgodi! Ti paziš na sorodstvene vezi in ne govoriš ničesar, razen resnice! Zaupljiv, iskren in plemenit si!«

Nato je Hadidža odšla k pobožnjaku Bahirju in ga vprašala o Džibrilu. On ji je odgovoril sledeče:

»Sveti duh, častna Kurejšijska žena! Odkod veš za to ime?«

»Mož Muhammed pravi, da se mu je prikazal,« odgovori Hadidža.

»Ne pozna ga nobeden, razen Poslanca, Allahu bližnjega, ker je Džibril posrednik med Allahom in Njegovim Poslancem. Hudič si nebi drznil se pokazati v njegovem liku, niti se ne bi poimenoval z njegovim imenom«, reče Bahira.

 

Hadidža je pohitela k Muhammedu (naj je Božji mir z njim) in ga obvestila o Bahirovih besedah. Kasneje se je napotila k bratrancu Vereki, Nevfelovem sinu, ki je verjel v vero Isa ( Naj je mir z Njim) in je bil podučen Tevratu (Tori) in Indžilu (Evangeliju). Ko je do konca poslušal Hadidžine besede, ji je rekel:

 

»Tvoj mož govori resnico in to je začetek njegovega poslanstva. Prihajal mu bo Posrednik, ki je prihajal tudi Musi in on je Poslanec tega ummeta (naroda), zato mu sporoči, da naj vztraja.«

 

Objava se je prekinila za nekaj časa, kar je ožalostilo Allahovega Poslanca, in vedno, ko se je vračal s planine, vedno bi se mu prikazal Džibril, ter mu govoril:

»Ti si Allahov Poslanec!«

 

Nekega dne je Poslanec zagledal Džibrila, kako sedi med nebom in Zemljo, ter pohitel k domu in rekel Hadidži, naj ga pokrije.

Hadidža je opazila, da Muhammed nemirno spi, težko diha in da mu teče znoj s čela. Zdelo se je, kot da nekoga posluša, ki mu nekaj šepeta. Potem se je pomiril in začel izgovarjati, kot da ponavlja besede, ki jih je pravkar slišal:

 

»O, pokriti!

Vstani in Opominjaj!

Slavi svojega Gospodarja!

A obleko svojo očisti!

In malikov se izogibaj!«

 

Allahov Poslanec (naj je Božji mir z njim) se obrne k svoji ženi in ji reče:

»Džibril mi je rekel, da naj opominjam ljudi in jih pozivam k Allahu in služenju Njemu. Pa koga naj pozivam in kdo naj se mi odziva?«

»Jaz sem prva, katero boš pozival, in prva, ki se ti bo odzivala,« mu reče Hadidža.

Tako je Hadidža, Huvejlidova hči, postala prva oseba, ki je začela verjeti v Allaha in Njegovega Poslanca in v tisto, s čim je bil poslan…. Za njo so sledili Ebu Bekr, Ali sin Ebu Taliba, Zejd – Harisov sin…

 

Kurejšijski poglavarji so prezirali Muhammedovo poslanstvo, ker bi se v nasprotnem primeru morali njemu pokoriti in priznati njegovo vodstvo. Namesto pokornosti so mu postali sovražniki. V težkih dneh je bila Hadidža oseba, pri kateri bi Muhammed iskal tolažbo in spodbudo. Enkrat mu je Džibril rekel:

»Hadidža ti hoče prinesti posodo s hrano in pijačo pa ji prenesi selam (mir) od njenega Gospodarja in od mene in razveseli jo s hišo v Džennetu.«

Hadidža je na to odvrnila:

»Resnično je Allah selam (mir) in naj je mir z Džibrilom in naj je mir s tabo in Allahov blagoslov.«

V eni priliki je Poslanec sedel s svojimi prijatelji na zemlji in zarisal štiri črte na njej in jih vprašal:

»Veste, kaj je to?«

Odgovorijo mu:

»Allah najbolje ve in Njegov Poslanec.«

»Najboljše ženske v Džennetu so: Hadidža – Huvejlidova hči, Fatima – Muhammedova hči, Merjem – Imranova hči in Asija – Faraonova žena.«

 

Kasneje so poglavarji proglasili prekinitev vseh odnosov z verniki (muslimani), kakor trgovskih, tako tudi ženitvenih. Prepovedali so jim premikanje po mestu, vse dokler ne izročijo Muhammeda, da bi ga lahko ubili. To je trajalo tri polna leta, v katerih je bil Muhammedov rod primoran hraniti se z insekti in listjem, ter si vezati kamenje za trebuh od bolečin.

Umrl je Ebu Talib. Po treh dneh je umrla tudi Hadidža, 10 ramadana, 10 let po Objavi, v svojem 65. letu življenja. Poslanik jo je pokopal na pokopališču Hudžun v Meki.

To je bil težek udarec za Allahovega Poslanca (naj je Božji mir z njim), ker je izgubil tolažbo, spodbudo in dobrega prijatelja.

 Rekla je mati vernikov, Aiša:

»Poslanec (naj je mir z njim) ni znal zapustiti hiše, brez da bi omenil Hadidžo, pa me je enkrat prijelo ljubosumje in sem jo poimenovala s starko in se je Poslanec razjezil in mi rekel:

»Verjela je v mene, ko so me drugi prezirali, in pomagala mi je z imetjem, ko so mi ga ljudje prikrajšali, in otroke mi je rodila….« Rekla sem si, da je nikoli več ne bom s slabim omenila.«