Islam

Islam je žensko počastil in ne potlačil

Na zahodu pogosto obtožujejo islam, da je nepravičen do žensk, da se žensko ponižuje in da nima nikakršnih pravic, ker je moškemu obligatorna dolžnost in obveznost, da skrbi o njenem vzdrževanju.

Ženska je v islamu dobila visok ugled, ki ga ni prej dobila niti v eni od drugih religiji, niti zakonih. Moški in ženska sta v isti meri počaščena z islamom in sta enaka pred Allahovim zakonom na tem svetu, kakor sta tudi enaka na bodočem in večnem svetu. Enaka sta glede nagrade in kazni.

Vzvišeni Allah pravi: "Moškim pripada del tistega, kar mu pustijo starši in sorodniki in ženskam pripada del tistega, kar ji pustijo starši in sorodniki, bilo tega malo ali veliko, tisto kar jim pripada.” (An-Nisa, 7). “One imajo isto toliko pravic kot dolžnosti po zakonu."(Al-Beqara, 228)

Vzvišeni  Allah je prav tako povedal: "In Gospodar njihov jim odgovarja: “Tistemu, ki se trudi med vami, mu njegov trud ne bom uničil, niti moškemu niti ženski - vi ste eni od drugih." (Ali-Imran, 195). “Tistemu, ki dela dobro, moški ali ženska, a vernik je, Mi bomo omogočili, da zaživi lepo življenje in resnično, jih bomo nagradili z boljšo nagrado kot so si zaslužili." (An-Nahl, 97)

Rimljani in njihova družba so priznavali žensko, kot blago v lasti moškega. Absolutno ni imela nikakršnih pravic. V Rimu se je sestal veliki koncil oz. skupščina, ki bi se pregovarjali o vprašanju statusa ženske. Prišli so do zaključka, ki pravi: “Ženska je bitje brez duše, umazana je in zato ne bo imela deleža v Bodočem svetu.”

V Atenah je ženska bila gledana kot sotonska umazanija in blago, ki se prodaja in kupuje.
Zakoni stare Indije so jo naslovili: “Kuga, smrt, pekel, kačji strup in ogenj boljši so od ženske.” Njena pravica do življenja se je končala s koncem življenja njenega gospodarja soproga. Ko bi se njegovo telo, v posebnih posmrtnih obredih sežigalo, bi se tudi njo vrglo v ogenj, če tega ne bi naredila, bi bila zaznamovana z večnim “prekletstvom”.

Stara Zaveza o ženski pravi: Obračal sem se s svojim srcem, da poznam in izvidim in iznajdem modrost ter razum, in da poznam bezbožnost norosti in norost brezumnosti. In Najdel sem da je hujša od smrti ženska, kateri je srce mreža in pruglo, kateri so roke okovi; kdor je mil Bogu, obvaroval se bo od nje, a grešna bo ujela ona.” (7:25)

Takšen je bil status ženske v starem veku. Njeno pozicijo v srednjem veku in sodobnem času nam prikažejo naslednja dejstva:

Danski pisec Weith Kordsten je z naslednjimi besedami komentiral mnenje cerkve o položaju ženske: “Pozornost, namenjena ženskam, je v srednjem veku bila zelo omejena, to je posledica usmerjanj-tendenci, ki so smatrali žensko kot bitje drugega razreda.” V Franciji je leta 586 sklican koncil, ki je raziskoval vprašanje, če je ženska sploh  ljudskega rodu. Po dolgi razpravi so udeleženi prišli do zaključka, da je ženska ljudskega rodu, vendar je namenjena temu, da je na uslugi moškega.

V starem francoskem zakoniku, 217. Točka, navaja: “Poročeni ženski, pa čeprav je pred poroko bilo njeno in moževo lastništvo razdeljeno, ji ni bilo dovoljeno, da kar koli daruje, da svoje lastništvo prepiše na koga, da ga založi, da ga daje v najem, brez dovoljenja moškega sklenjenega z ustnim dogovorom ali pa brez njegovega pisnega dovoljenja.”

Henrik VIII je prepovedal angleški ženski, da bere Biblijo. Vse do leta 1850, se ženske v Angliji niso vštevale med prebivalce, a do leta 1822., niso imele osebnih pravic.

V današnjih časih, “modernih časih”, je ženska v tako imenovanem enakopravnem položaju, vendar ta navidezna enakovrednost izkorišča žensko v razne namene. Sodobno žensko v Evropi in Ameriki in drugih tehnološko razvitih državah, se v večini primerov izkorišča v komercialne namene. Ženska je danes degradirana, ker predstavlja neločljivi del komercialnih kampanj, ki jo postavljajo v tak položaj, da eksponira svoje nago telo, kot nek objekt. Njeno telo je v očeh večine naivnih moških, tista stvar, ki jih pritegne za nakup določene stvari, čeprav mogoče ni kvalitetno. Takšen način je  zelo poniževalen za žensko. Cela družba je usmerjena na zunanji videz, kjer se ženska tretira kot objekt “paše za oči”, se vsak moški obrača, gleda in to jih pripelje do točke, kjer se resnično gleda na žensko kot nekaj, kar te le vzburja. Ženska je po sodobnem pojmovanju in dejstvih, privlačna in atraktivna samo toliko časa kolikor je fizično in umsko produktivna. Medtem, ko pa se postara in izgubi vse "vrednosti", jo družba na milost ali nemilost prepusti domovom za ostarele in duševnim bolnišnicam.

Vzvišeni Allah pravi: "Vernik in vernice so prijatelji eni drugim.” (At-Tewba, 71) “Gospodar tvoj ti ukazuje, da se samo njemu moliš in da staršem dobro delate. Ko eden od njih dveh ali oba, pri tebi starost dočakajo, jim ne reci niti: “Uh!” - in ne povzdigni glas na njih in jih ogovarjaj samo z besedami polnimi spoštovanja." (Al-Isra, 23) 

Njen Gospodar jo je počastil in celemu človeštvu je obrazložil, da je žensko naredil oz. ustvaril, da je mati, žena, hčerka in sestra. Predpisal ji je zakone, ki so izključno namenjeni ženski.

Islamu se pogosto prigovarja, da je moškim, ki skrbijo o vzdrževanju ženske, dal nekakšno neomejeno oblast nad žensko in da je to spolna diskriminacija ženske. V resnici pa se je ženska s tem božjim predpisom rešila mnogoboških okvirov, ki so jo v takratnih časih degradirali. Enakost in vzdrževanje niso kontradiktorni in nič ne zmanjšuje enakost spolov, namreč na pleča moških, za razliko od ženske, postavlja veliko večjo odgovornost in obremenitev s psihološkega vidika.

Učenjak muslimanov Abdullah b. Abbas (naj je Allah zadovoljen z njim) za katerega je Poslanec (naj je Božji mir z njim) prosil Gospodarja, da ga poduči veri, dojel je modrost povezovanja enakosti oz. enakovrednosti z vzdrževanjem ženske. V razlaganju Božjih besed: “One imajo isto toliko pravic in dolžnosti, v zvezi po zakonu.” je rekel: “Jaz se, zaradi teh Božjih besed, olepšavam svoji ženi, kot se ona meni.”

Po poročno življenje je življenje v skupnosti in pripadnosti. Vsaka oblika skupnosti zahteva izbiro glavnega oz. “poglavarja”. Med ljudmi, ki živijo skupaj, se morajo in to je neizbežno, pojaviti različna mišljenja in ambicije. Zato jim je potrebno, da imajo vodnika, ki jim bo v situacijah nerazumevanja in nesoglasja, dajal končne odločitve, tako da ne bodo delali drug proti drugem ter da se ohranjajo medsebojne vezi. A končni rezultat je ohranjanje družinske harmonije in preprečevanje družinskega kolapsa. Moški ima večjo pravico, da je “vodnik” družine, kar je primerno njegovi fizični zmogljivosti in psihološki stabilnosti, saj ponavadi boljše ocenjuje  dane situacije in se hitreje odloča. Zaradi tega, Šerijat od njega zahteva, da ščiti svojo ženo in da porablja svoj denar za njene želje, a od nje zahteva, da bo poslušna v tistih dolžnostih oz. “ukazih” katere so skladne s predpisi v islamu. Predpis o moški skrbi za žensko ne pomeni, da je ženska odvisna od želja moškega in da  mora “slepo” delati vse, kar “poglavar” zapove, ker se dolžnosti pokornosti nanašajo na izvrševanje dobrega v okvirih islama, ki ji garantirajo vse človeške pravice, katere ji je Vzvišeni Gospodar, vseh svetov, določil.

Predpis o vzdrževanju in skrbi za žensko se v glavnem označuje razdelitev dela oz. poslov. Vsi so varuhi in vsi bodo odgovarjali za tisto, kar jim je bilo dano v skrb. Moški je odlikovan, z obzirom na njegove izkušnje in potencijale, s skrbjo in materijalnim vzdrževanjem družine, a ženske odlike se nanašajo na odgovornost skrbi za urejenost notranjega hišnega okrilja in za vzgojo otrok. Zdaj bo kdo pomislil, da je to nepravično do ženske, toda najpomembnejša vloga za družbo, je vzgoja otrok, kar pa je  odgovornost ženske na tem minljivem svetu.

Neki neuki razmišljajo oz. bolj mislijo, da se prednost moškega nad žensko ogleduje v superiornosti gospodarsko imetniškega odnosa do ženske. Po svojih zamislih menijo, da ima moški pravico delati kar želi, pa še to, da ženska nima pravice, da pove svoje mnenje, samo zaradi tega, ker je on moški in ona ženska, pa čeprav on nima prav, je tudi samo plod njihovih domišlji. To vsekakor nima nobene veze z islamom, ki je čist od takih njihovih želja in zamisli. Takšen surov odnos moških, je posledica njihovega neznanja in nerazgledanosti. Vzvišeni Allah ni moškega odlikoval, da bi žensko poniževal in posužnjil, ampak da ji pomaga in je obziren oz. milostiv v odnosu do nje. Tisti, ki pretepajo in bičajo svoje žene, tako kakor se bičujejo sužnji, niso vredni, da dobijo epiteto oz. naziv moškega. Tisti, ki so surovi in grobi, zaničevalni, poniževalni in pretepajo svoje žene, so ljudje, katerih so srca prazna in brez milosti. Pravi moški se lepo obnaša do svoje soproge, a svoje dolžnosti do nje izpolnjuje s popolnim zaupanjem in iskrenostjo. Modro jo opozarja na morebitne spodrsljaje, jo vzpodbuja k dobrimi deli in je ne ovira v tem. Skrben je in uporablja vse prefinjene metode svetovalnega odnosa do nje, z njegove strani. Soprog nasilnik ne sme pozabiti, da je Allah Branitelj mučenih in da On nima rad tlačiteljev mučiteljev. Seveda pa nikar ne mešajte postopke tistih nevednih, ki se pripisujejo islamu , s čisto vero islamom.

Soprog ne sme pozabiti, da je njegova soproga del njega, pa a si res želi biti nasilen do sebe oz. surov. Vzvišeni, kaže: "In eden od dokazov Njegovih je ta, da za vas, od vrste vaše, dela žensko, da se ob njej umirite, in ker med vami vzpostavlja ljubezen in milost; to so, za res nauki za ljudi, ki razmišljajo." (Ar-Rum, 21)

Prav tako, je žena dolžna spoštovati svojega moža, priznati njegovo prednost, ker je on tisti, branitelj in čuvar njene časti, ki pa je za Gospodarjevo. Ona z možem preživi večino svojega življenja. Zaradi tega ženska ne sme pasti pod propagando, ki ji daje lažno enakopravnost in ki ji narekuje neposlušnost do moža. Ker tako, družina kot simbol zdrave družbe razpada in prehaja v pozabo. Če dobro pomislimo na stanje katerega imamo danes, si bomo mogli priznati, da je že veliko dejstev, ki nam kažejo sliko razpada zdrave družbe in družine. Oba, mož in žena, morata biti v strahu od Allaha Vzvišenega in stalno jim morata biti na umu Njegove besede: "In ne pozabite na medsebojne vrednosti, saj Allah resnično vidi kar počnete." (Al-Beqara, 237)