Islam

Pomen vere v človeškem življenju

Prispeval Administrator Nedelja, 31 Maj 2009 22:46

Tisto, kar imenujemo »verska naravnanost« je naraven rezultat človeškega intelektualnega in biološkega ustroja. Človek si ni zmožen razložiti skrivnosti, kot so rojstvo, življenje in smrt. Ravno tako ostajajo nepojasnjeni pojmi, kot so večnost in neskončnost. Človeški razum se zaustavi pred nepremostljivo oviro, kjer mu preostaneta le dve možnosti. Prva je, da opusti vsa prizadevanja k razumevanju življenja, kot celote. V tem primeru se človek zanaša samo na svoje zunanje čute in izkušnje iz okolja. Tako svoje sklepe omeji na posamezna področja. To mu omogoči, da razume posamezne frakcije življenja. Razumevanje teh posameznih frakcij raste z znanjem, ki ga človek ima o naravi oz. okolju, ki ga obdaja. Vendar bo to znanje vedno obsegalo le posamezne segmente življenja in ne le – tega, kot celoto. Da bi dosegli popolno razumevanje življenja, moramo iti preko sistematičnega razmišljanja, katerega je sposoben človek.

Druga možnost, ki preostane človeku je, da poizkuša razumeti življenje s pomočjo vere. Vera vzpodbuja človeka, da poizkuša svet okoli sebe doživeti predvsem z notranjim, bolj intuitivnim pristopom in sicer s prepričanjem, da obstaja neko Vzvišeno Bitje, ki upravlja s celotnim stvarstvom po nekem, v naprej določenem načrtu, katerega mi iz svoje perspektive ne moremo dojeti. Vendar ta »notranja« oz. verska percepcija življenja še ne pomeni, da se ne smemo okoristiti tudi z »zunanjimi« oz. znanstvenimi pristopi in dokazi. Ta dva pristopa se med sabo ne izključujeta, temveč dopolnjujeta. Vendar le s slednjim, torej intuitivnim pristopom, imamo možnost dojeti uravnovešeno harmonijo vsega, kar nas obdaja. Pojem »harmonija«, čeprav že malo obrabljen, je zelo pomemben v tej povezavi, saj implicira na ustrezno vedenje v človeku samem. Veren človek se namreč zaveda, da se niti ena stvar, ki ga v življenju doleti, ne zgodi zaradi slepe slučajnosti, temveč je vsak dogodek rezultat Božje vseobsegajoče zavesti in je kot tak del univerzalnega Božjega načrta. Na ta način se lahko rešijo nasprotja med človekom in čisto objektivnostjo narave v kateri se nahaja.

Človeško bitje se z vsemi svojimi notranjimi porivi, s svojimi željami in strahovi, občutji in negotovostmi sooča z naravo, v kateri so obilnosti in krutosti, nevarnosti in zatočišča prepletena na tako čudovit način, da sobivajo v enem okolju po zakonih, ki so popolnoma različni od tistih, ki jih dojema človek. Znanstveni pristop še dandanes ne more razložiti tega kontrasta v okolju, ki nas obdaja in to je točka, kjer vstopi religija. Iz verske percepcije sta človeško bitje in narava v duhovni harmoniji, saj sta oba, tako človeška individualna zavest, kot narava, ki se nahaja tako znotraj, kot zunaj njega, le dve koordinati manifestirani na različni način s strani istega Stvarnika. Ogromno korist, ki jo vera daje človeku je zavedanje, da je in vedno bo, dobro načrtovana enota v večnem gibanju vsega stvarstva, točno določen člen v neizmernem kolesu vseobsegajoče usode. Psihološka posledica tega zavedanja je globok občutek duhovne varnosti. To ravnotežje med upanjem in strahom je tisto, kar razlikuje vedno optimističnega vernika, od nevernika.