Islam

»Ti, nevednež, odsekal si prste in storil si, da je sedaj zaman modrost, zaradi katere so ustvarjeni. Če bi človek dobro razmislil o sebi, bi spoznal, da mu je potreben študij na medicinski fakulteti, da bi spoznal modrost vsakega dela svojega telesa. Spoznal bi, da vse medicinske fakultete, v vseh državah, z razliko od njihovih načel in kategorijo v bistvu proučujejo vedo, ki se imenuje fiziologija.« Ko bi se vprašal: »Kakšna je modrost kateregakoli dela človeškega telesa?« Strokovnjaki bi ti odgovorili takole: »To je popolno delovanje funkcij v korist človeške egzistence. Usta jedo za celotni organizem, srce črpa kri za celotni organizem in tako naprej.« Tako je vsak del v človeškem telesu z modrostjo ustvarjen. Ta modrost je popolnoma v službi egzistence. Ali pametnemu človeku sploh pade na pamet po vsem tem, da je človek zaman ustvarjen!?

Veliko neznanje (nevednost)

Kakšen je naš zaključek glede osebe, ki ne ve kakšno modrost ima obstoj hiše, v kateri stanuje, ali postelje v kateri leži, ali obleke, ki jo nosi? Ni dvoma, da nas ta nevednež začudi in nasmeje, zaradi njegove neumnosti in nevednosti!! Mar obstaja nekdo, ki je bolj neveden od njega? Nevednež, ki ne pozna modrosti obstoja svojih oči, ust, ušes ali glave, je večji nevednež od tistega, ki ne ve modrosti svoje hiše, postelje ali obleke. Poleg tega obstaja tudi nevednež, katerega nevednost je še večja od kateregakoli nevedneža. To je nevednež, ki sploh ne ve modrosti svoje egzistence oz. svojega obstoja!!!

Modrost stvarjenja človeka 

Nevedneži se nočejo osvoboditi največje nevednosti. Nikoli ne bodo vedeli niti modrosti svojega obstoja. Spoznali boste, da oni v bistvu vedo za modrost obstoja in smisel najmanjšega dela telesa, ampak ne vedo modrosti teh skladno in simetrično narejenih delov, ker modrosti kateregakoli proizvoda ne moreš spoznati, razen če se to naučiš od Proizvajalca ali Njegovega Poslanca. Videli boste, kako se zmedejo ko se jim postavita te dve vprašanji:

Mar jemo, da bi živeli?

Ali živimo, da bi jedli?

Muslimani poznamo modrost svojega obstoja in ustvarjenja, to je pokornost svojemu Gospodarju in da Ga obožujemo. Kaj preostane proizvedenemu proizvodu, razen da deluje po želji Njegovega Proizvajalca, kar je osnova.

Vzvišeni je rekel: »Džine in ljudi sem ustvaril samo zato, da me obožujejo. Ne zahtevam od njih, da bi me oskrbovali ali hranili.« (Ad-Dariyat, 56-57)

Allah (Vzvišen naj je On) je želel, da je način, na kateri se mu klanjamo, kot tudi način, na kateri bi se uresničila naša pokornost Njemu, tak, da smo namestniki na Zemlji, ki jih je On postavil, po Njegovi volji, da živimo in delamo po Njegovi volji in da počnemo tisto v kar nas On poziva in da se izogibamo tistega, kar nam On prepoveduje.

Rekel je Vzvišeni Allah: »Na Zemljo bom postavil namestnika.« (Al-Baqara, 30)

Ta postavitev za namestnika je izpit naše pokornosti Njemu v vsem tistem za kar nas je postavil kot namestnike. Pokorni verniki so v prednosti pred nepokornimi neverniki. Končalo se bo določeno obdobje nameščenja in človek bo za sebe pridobil vsako dobro in zadovoljstvo svojega Gospodarja ali pa slabo in bes svojega Gospodarja. 

Vzvišeni Allah je rekel: »Vse, kar je na Zemlji, smo ustvarili za njen okras – da bi preizkušali ljudi, kdo bo pravilneje ravnal.« (Al-Kahf, 7) 

Po koncu določenega obdobja na tem svetu, bo Allah (Vzvišen naj je On) od njega vzel namestništvo in povrnil mu bo vse tisto, kar mu je dal.  

Allah (Vzvišen naj je On) je rekel: »K nam boste prišli posamično, takšni, kakršne smo vas na začetku ustvarili. Za seboj boste pustili dobrine, ki smo vam jih naklonili.« (Al-An`am, 94)

Tisti, ki je ustvaril ljudi in jih postavil kot namestnike na Zemlji,  jih bo iz nje vzel po koncu določenega obdobja in ljudje bodo umrli, da bi se preselili v hišo nagrade. Njih bo zamenjalo drugo ljudstvo in vse bo tako, dokler se ne bodo končale človeške generacije in dokler ne bo Gospodar določil začetek Sodnega dne. 

Rekel je Vzvišeni: »Reci: `Allah vam daje življenje, potem vas bo usmrtil, nazadnje pa vas bo zbral na Sodni dan. O tem ni dvoma, toda večina ljudi je nevednih.` Allah vlada nebu in Zemlji! Ob uri oživljenja bodo pogubljeni vsi, ki so sledili izmišljotinam?« (Al-Gathiya, 26-27)

Človek ne bo prepuščen sam sebi 

Bodoče da je vsak naš del priča, da ni zaman ustvarjen in da je Allah (Vzvišen naj je On) z modrostjo ustvaril človeka. Torej je modrost človeškega obstoja očitna v življenju na tem svetu. Um bo zaključil, da ta modrost mora biti vidna tudi na drugem svetu, to pa je življenje h kateremu gredo človeške generacije ena za drugo.

Življenje na tem svetu, ni ničemur podobno razen življenju v maternici. Ko bi embrio razmišljal o sebi: Zakaj so mu ustvarjene roke, stopala, želodec, čreva, jetra, ledvice, ušesa, nos, usta, ko sedaj (v maternici) nima nobene koristi od njihovega obstoja? Ampak ko bi on (embrio) počakal, da se iz sveta maternice, rodi v zemeljski svet, bi spoznal ,da nima ničesar, kar ni z modrostjo ustvarjeno, samo da mu je to bilo nedostopno v svetu maternice. Če bi maternica imela moč presoje in razmišljanja, bi se vprašala: »Kam je odšel embrio po rojstvu?« Odgovorila bi, glede na  svoje omejeno znanje, da je odšel prepuščen sam sebi. Ampak, če bi bila zmožna videti ta embrio kako gre po Zemlji in živi na njej, bi spoznala, da ta embrio ni prepuščen sam sebi. Obdobje našega življenja na tem svetu je najbolj podobno življenju v maternici, smrt je podobna rojstvu, izhod iz tega sveta je najbolj podoben izhodu iz maternice!!

Vzvišeni Allah je rekel:

»O, ljudje! Kako morete dvomiti o oživljenju, saj vas ustvarjamo iz prsti, potem iz kaplje semena, potem iz zarodka krvi, potem iz kepe mesa, vidnih in nevidnih udov, da bi vam pokazali našo moč. V maternice do določenega roka polagamo, kar hočemo. Potem storimo, da se rodite kot dojenčki, in nato dosežete odraslo dobo. Nekateri od vas umrejo, drugi doživijo visoko starost in v hipu pozabijo, kar so slišali…« (Al-Haqq, 5)

Pameten človek se izogiba, da stori nekaj zaman,da bi to kasneje uničil, zlomil in zdrobil, tisto kar je pripravil in uredil. V drugem ajetu Allah pravi: »Mar ste mislili, da smo vas zaman ustvarili in da se ne boste vrnili k nam? Slava Allahu, resničnemu vladarju! Razen Njega, Gospodarja veličastnega Arša, ni drugega boga!« (Al-Mu`minun, 115-116)

Če bi Stvarnik imel namen, da bi človek skrbel sam zase, zakaj ga ne bi ustvaril iz ničesar? Prišel je čas, da govorimo o človeku, ki ni bil nikoli omenjen in je prepuščen sam sebi. Potem  tudi ne bi bilo potrebno, da je človek ustvarjen iz zemlje, da se oblikuje iz kapljice semena in da je ustvarjen v najlepši obliki. 

Vzvišeni je rekel: »Mar človek misli, da bo prepuščen sam sebi, da ne bo odgovarjal?! Ali ni bil kaplja vbrizganega semena, potem zarodek, ki ga je On ustvaril in mu podelil obliko, potem pa je iz njega ustvaril dve vrsti – moškega in žensko. Mar ta ni sposoben oživiti mrtve?! (Al-Qiyama, 36-40)