Prispeval Administrator Petek, 02 Oktober 2009 18:04
Tisti, ki napadajo islam pravijo: »Kur'an katerega imate muslimani danes, ni orginalni primerek, vendar je to Osmanova verzija.«
Eden od najbolj pogostih mitov v zvezi s Častnim Kur'anom je ta, da je Osman (naj je Allah zadovoljen z njim), tretji pravični kalif, zbral kur'anski tekst v eno zbirko in izmed mnogih med seboj kontradiktornih verzij izbral le eno.
Kur'an, katerega vsi muslimani sveta imajo za Božjo objavo, je popolnoma enak tistemu, ki je objavljen zadnjemu Božjemu Poslancu Muhammedu (naj je Božji mir in blagoslov z njim). Kur'anske sure so bile pisane in zbrane pod direktnim nadzorom Božjega Poslanca (naj je Božji mir in blagoslov z njim). On je dobil Božjo objavo prek angela Gabrijela. Poslanec (naj je Božji mir in blagoslov z njim) ni znal ne pisati ne brati. Tako, da vsakdo, ki pravi, da ga je on napisal, že v samem začetku nima osnove s katero bi lahko podkrepil svojo trditev.
V tem članku bomo analizirali mit o tem, ali nam je Osman (naj je Allah zadovoljen z njim) dostavil avtentični Kur'an.
Božji Poslanec (naj je Božji mir in blagoslov z njim) je osebno nadziral in narekoval pisanje kur'anskega besedila
Vedno, ko bi Božji Poslanec (naj je Božji mir in blagoslov z njim) dobil razodetje, bi to memoriral, nato pa bi to besedilo citiral svojim prijateljem (ashabom, naj je Allah zadovoljen z njimi), ti pa bi prav tako razodetje memorirali. Nato je Božji Poslanec (naj je Božji mir in blagoslov z njim) zahteval od pisarjev, da to zapišejo. Zatem so mu ashabi, napisano prebirali in če bi prišlo do kakršne koli napake, bi Poslanec (naj je Božji mir in blagoslov z njim) takoj reagiral in opozoril, da se napaka popravi. Prav tako je občasno preverjal, kako so ashabi zapisali in memorirali kur'ansko besedilo. Na ta način je Kur'an zapisan pod direktnim nadzorom Božjega poslanca Muhammeda (naj je Božji mir in blagoslov z njim).
Vrstni red kur'anskih sur in ajetov sta Božja določba
Kur'an je objavljan v obdobju 23ih let, po delih. Kur'ansko besedilo ni razporejeno po vrstnem redu, kakor je bilo objavljano. Njegov razpored je določen od Allaha. Vzvišeni Allah je Svojemu Poslancu (naj je Božji mir in blagoslov z njim) direktno ukazoval in objavljal razpored ajetov in sur. Ob vsakem Ramadanu, je Božji Poslanec (naj je Božji mir in blagoslov z njim) pred angelom Gabrijelom zrecitiral celotno kur'ansko besedilo, ki je do tedaj objavljeno, po zaporedju. V času zadnjega Ramadana, predno je Božji Poslanec (naj je Božji mir in blagoslov z njim) umrl, pa je to storil dvakrat. Tu vidimo, da je Kur'an kompletiran in skrbno preverjen že v času življenja Božjega Poslanca (naj je Božji mir in blagoslov z njim).
Kur'an in Mushaf
Kur'ansko besedilo je po svojem zaporedju zbrano v eno knjigo, ki se imenuje Mushaf. Torej, samo razodeto besedilo se imenuje Kur'an, medtem ko se knjiga v kateri je zapisan Kur'an imenuje Mushaf. Celotno kur'ansko besedilo je zapisano že za časa Božjega Poslanca (naj je Božji mir in blagoslov z njim) vključno z zaporedjem ajetov in sur. Toda vsi zapiski, niso bili zapisani na istovrstnem materialu. Nekateri so bili zapisani na kamnitih ploščah, drugi na živalskih kožah, tretji na palminih listih,... Po smrti Božjega Poslanca (naj je Božji mir in blagoslov z njim), je Ebu Bekr, prvi kalif, ukazal, da se ves kur'anski tekst prepiše na istovrstni material in da se zbere v en Mushaf. Tako je Častni Kur'an prvič zbran med dvemi platnicami in nič se ni moglo izgubiti. Toda kljub vsemu temu, je bilo med muslimani na desetine ljudi, ki so znali sleherno črko kur'anskega besedila na pamet in oni niso potrebovali Mushafa. Ljudje, ki znajo celoten Kur'an na pamet, se po arabsko imenujejo »hafizi«, kar pomeni »branilci oz. čuvarji«, saj so s svojim memoriranjem postali čuvarji Kur'ana.
Kaj je storil Osman (naj je Allah zadovoljen z njim)?
Omer ibn Hattab je rekel: »Slišal sem Hišama ibn Hakima, da v molitvi recitira suro Al-Furkan na drugačen način kakor sem se to jaz naučil od Allahovega Poslanca. Ko je končal z molitvijo, sem ga opozoril in vprašal od koga se je naučil tako recitirati to suro. Rekel je, da se je tako naučil od Allahovega Poslanca (naj je Božji mir in blagoslov z njim). Nato sem ga pripeljal do Allahovega Poslanca (naj je Božji mir in blagoslov z njim) in ga obvestil, da (Hišam ibn Hakim) napačno recitira suro Al-Furkan. Muhammed (naj je Božji mir in blagoslov z njim) je zahteval od Hišama, da ponovi svoje recitiranje. Ko je to storil, je Allahov Poslanec rekel: 'Tako je objavljena. Kur'an je objavljen na sedmih harfih'.« (zabeležil Buhari, 6/227; in Muslim 2/561; ter imam Ahmed 4/42)
Večina islamskih učenjakov meni, da se z besedno zvezo »...na sedmih harfih« misli na sedem najbolj znanih arabskih dialektov. Ti dialekti se med seboj razlikujejo v izgovarjavi, ne pa v pomenu. Ko so prišle naslednje generacije muslimanov, so nastala med njimi trenja ravno, zaradi tega drugačnega recitiranja. Recitirali so drugačno, saj tisti, ki so jih poučevali so jih učili po tistem dialektu, katerega so oni naučili od Allahovega Poslanca (naj je Božji mir in blagoslov z njim). Zato je Osman želeč preprečiti trenja in nesoglasja med neukimi muslimani, zapovedal, da se sežgejo vse verzije Mushafov, ki so bili zapisani v drugih dialektih, razen Mushafa v katerem je Kur'an bil zapisan po kurejšijskem (mekkanskem) najčistejšem dialektu. Tako je Osman vzel primerek, ki ga je zbral Ebu Bekr, katerega pa je hranila žena Allahovega Poslanca, Hafsa bint Omer (naj je Allah zadovoljen z njo). Nato je poklical ashabe pisarje, na čelu z Zejdom ibn Sabitom in jim zapovedal, da ta Mushaf prepišejo v več primerkov. Vsak primerek je poslal v različne pokrajine tedanje islamske države.
Naj še enkrat poudarimo, da je Kur'an, ki ga danes poznamo – popolnoma identičen tistemu, ki je bil razodet Allahovemu Poslancu (naj je Božji mir in blagoslov z njim). Vsako zapisovanje, prepisovanje je bilo skrbno nadzorovano in nekajkrat pregledano s strani ljudi, ki znajo sleherno črko celotnega kur'anskega besedila na pamet in ki so memorirali Kur'an pred Allahovim Poslancem (naj je Božji mir in blagoslov z njim). Najmanj dva primerka kopij originalnega Kur'ana obstajata še danes, eden je v muzeju v Taškentu, drugi pa v Istanbulu.
Znaki za izgovorjavo samoglasnikov so dodani zaradi Nearabcev
Originalni rokopis Kur'ana nima znakov interpunkcij, ki v arabskem jeziku označujejo samoglasnike. To so tako imenovane »fetha, kesra in damma«. Arabsko govoreči ljudje ne potrebujejo znakov interpunkcij, niti pik pri določenih črkah, zato ker so jim ta slovnična pravila samoumevna. Toda muslimanom Nearabcem je težko brati in recitirati Kur'an brez teh dodatnih znakov. V Mushafe so te znake prvič dodali za časa kalifata Umajdov, in sicer kalifa, Malika ibn Mervana (66-86. leta po hidžri / 685-705. leta po Jezusu).
Neki ljudje pravijo, da je današnji Kur'an s pikam in znaki interpunkcij ni Kur'an, ki je obstajal za časa Muhammeda (naj je Božji mir in blagoslov z njim). Medtem, oni pozabljajo, da beseda Kur'an pomeni recitiranje oz. branje. Zato je branje in razumevanje Kur'ana pomembno, ne glede na to, ali je njegovo besedilo zapisano z znaki interpunkcij ali brez njih. Če sta izgovorjava in zapis besed enaki, potem je tudi pomen enak.
Vzvišeni Allah je obljubil, da bo varoval Kur'an v naslednjem ajetu:
»Mi resnično razodevamo Kur`an in resnično bomo Mi bedeli nad njim!« (Al-Hidžr, 9)