Islam

Kako je duhovnik sprejel Islam?

Prispeval Administrator Ponedeljek, 31 Avgust 2009 04:52

Allah (Vzvišen naj je On) naj se vas usmili, prihajam iz Mallorce. To je mesto na otoku Andaluzije. Naj ga Allah (Vzvišen naj je On) naredi, kot islamskega. Gre za veliko mesto med dvema planinama, ki ju razdvaja majhna reka. Občasno v mesto priplujejo trgovske ladje. V njim je tudi nešteto plantaž oliv in fig. Samo v eni sezoni proizvedejo domačini preko 20.000 sodov čistega olivnega olja. Nekaj ga izvozijo tudi v Egipt. V Mallorci se nahaja preko 120 utrdb. Prav tako je Mallorca bogata z neštetimi izviri pitne vode, ki se preko rek in potokov zlivajo v morje.

Moj oče je bil ugleden meščan Mallorce, razen mene ni imel drugih otrok. Ko sem dopolnil 6 let me je predal učitelju – duhovniku, kjer sem se učil o Evangeliju. V času dveh let sem znal več kot polovico Evangelija na pamet! Kasneje sem študiral tudi jezik Biblije in logiko. Vse skupaj je trajalo približno 6 let. Zatem sem zapustil Mallorco in odšel v mesto Laredo v pokrajini Katalonija. To mesto je bilo znano po raziskovanju krščanskih naukov. Skozi njega se razprostira tudi bogata dolina plemenitih kovin, pomešanih s peskom. Veliko ljudi se je ukvarjalo z iskanjem zlata, zatem je mesto postalo zapuščeno.

To področje je bilo znano tudi po raznovrstnem sadju še posebej so uspevale breskve, uporabljali so jih v prehrani tako sveže kot tudi sušene. Sušili pa so tudi buče in korenje. V mesto so prihajali po krščanski nauk številni mladi in študentje. Bilo jih je med 1000 in 1500. Glavno besedo je vedno imel duhovnik, pri katerem so pridobivali znanje. Glede na dejstvo, da je bilo področje na plodni zemlji, sem se učil tudi poljedelstva, kakor tudi astronomijo. V učenju teh znanosti še posebej pa katoliške dogmatike sem ostal v tem mestu polnih 10 let. Nato sem nadaljeval šolanje v mestu Bologna v Italiji. To je veliko mesto, čigar hiše in zgradbe so zgrajene iz rdeče pečene opeke, saj niso imeli kamenja. Vsak proizvajalec opeke je imel tudi svoj zaščitni znak po katerem bi se prepoznali med seboj. Imeli so skupnega kontrolorja, ki je nadziral kvaliteto izdelkov tako zemljo kot tudi kvaliteto pečenja. Tisti, ki ni dobro izdeloval opeke je bil kaznovan. To mesto je znano tudi kot svetovni center za krščanske znanosti. Vsako leto pride vanj preko 2000 ljudi iz celega sveta po znanje. Ob tej priložnosti se vsi oblačijo posebne obleke, brez razlike ali je bil sin pomembneža ali zgolj običajen človek. Torej se med seboj niso razlikovali. Edini, ki bi izstopal je bil verski obstojanstvenik pred katerim so se učili, vse odločitve so bile v njegovih rokah. Stanoval sem v cerkvi pri zelo cenjenem in starejšem duhovniku, ki mu je bilo ime Nikolas Martel. Bil je najbolj učen in pobožen, tako, da je izstopal iznad vseh iz vrst duhovščine tega področja.

Iz skoraj vseh področij krščanske vere so prihajala vprašanja ravno njemu. Za odgovor je bil ta duhovnik tudi bogato nagrajen. Toliko so ga spoštovali, da so mu prinašali darila, misleč, da bodo tudi oni povzdignjeni na visoke nivoje pri Bogu. Pri tem duhovniku sem se učil osnovne krščanske nauke in modrosti. Ko sem mu pridno služboval, mi je začel prepuščati tudi nekatere svoje dolžnosti in opravila. Ko sem tako postal njegov zelo vestni asistent, mi je celo zaupal ključe svojih prostorov, prav tako sva si delila hrano in pijačo. Delila sva si pravzaprav vse samo nisem smel v eno majhno sobo, v kateri bi se samo on občasno zaklenil in bival v njej. Predpostavil sem, da gre morda za sobo, kjer je hranil mnoga darila in vrednosti, ki so mu jih podarjali. A Allah Vzvišeni zagotovo ve. Ob njem sem bil polnih deset let, zatem je zbolel. Tako bolan ni mogel zasedati skupaj s ostalimi duhovniki, ki so čakali na njegov prihod. Med tem časom, ko smo ga čakali smo debatirali o temi, t.j., da je Vzvišeni Allah preko Jezusa Božjega odposlanca napovedal prihod novega poslanca, ki bo »poštena in pravična sirota«. Vsi smo podajali svoja mnenja o tem človeku, ki bo prišel, a vendar smo se razšli, ne da bi prišlo do jasnega odgovora. Zatem sem odšel k bolnemu učitelju, ki me je vprašal o temi, ki je bila na dnevnem redu. Obvestil sem ga o razhajanju duhovnikov glede na to kdo bo ta »pravična sirota«. Vprašal me je za moje stališče o tem članku, odvrnil sem, da se strinjam s stališčem enega izmed duhovnikov, ki je interpretiral po Bibliji. Učitelj mi je dejal: »Nisi slab, potrudil si se, blizu si bil, a vendar si vseeno zgrešil, saj je resnica popolnoma drugačna. Tolmačenje tega častnega imena pozna samo majhna skupina ljudi, torej učenjakov, ki jim Bog daje znanje, a vam je dano samo malo znanja!«

Prišel sem bližje do učiteljevih nog, ter mu jih poljubil. Vprašal sem ga: »Moj dragi učitelj, sam dobro veš, da sem prišel od daleč k tebi in ti služil polnih 10 let! Poučil si me o mnogih stvareh in naukih, tako da se ti pravzaprav ne morem niti zahvaliti, tako te lepo prosim da mi poveš, kdo je ta človek?« Moj stari učitelj je zajokal in mi odgovoril: »O moj sinek, prisegam pri Bogu ti si mi najdražji od vseh ljudi, ki jih poznam zaradi tvoje iskrenosti in nesebične pomoči, ki mi jo ponujaš. Spoznanje tega imena pomeni veliko stvar, a vendar se bojim zate, če jo poveš naglas ostalim, boš sebe pripeljal v smrtno nevarnost! Bojim se namreč, da bi te kristjani ubili.« Odgovoril sem mu: »Učitelj moj, prisegam pri Vzvišenem Bogu in resničnem Indžilu (Evangeliju) in tistega preko katerega je bil objavljen ljudem, nič ne bom povedal, kar skrivaš, razen s tvojim dovoljenjem.« Odgovoril mi je učitelj: »Sin moj, ali se spominjaš, ko si prišel sem in sem te vprašal o tvojem mestu in ali v bližini prebivajo muslimani. Ali se vojskujete z njimi, oziroma hotel sem te preveriti ali imaš morda negativen odnos do islama. Vedi sin moj, da je »pravična sirota« (paraklit) eno izmed imen Allahovega poslanca (naj je mir z njim), kateremu je objavljena četrta Božja objava in napovedan je preko jezika Danijela, ki je naznanil prihod naše objave preko novega poslanca. Njegova vera bo vera resnice in njegovi privrženci so omenjeni v Indžilu (Evangeliju).«

Zatem sem ga vprašal: »Učitelj moj, kaj praviš za krščansko vero?« Odgovoril mi je: »Sinko, ko bi se le kristjani držali tistega s čimer je bil poslan Jezus Božji poslanec (Isa - naj je mir z njim) bi vsi oni bili v božji veri, saj je tudi Jezus poslanec pozival v čisto monoteistično vero v samo enega Vzvišenega Allaha brez da karkoli ali kogarkoli enačiš Vzvišenemu Allahu.« Ponovno sem ga vprašal: »Kako naj rešimo ta problem?«, odgovoril mi je: »Samo s sprejetjem Islama.« »Ali bo rešen tisti, ki bo sprejel to vero,« sem ga vprašal. »Da rešen bo tisti, ki bo sprejel tako na tem kot tudi na onem svetu«, Resnično bo pameten izbral za sebe tisto najbolje,« mi je odgovoril. »In učitelj, kaj te ovira, da sprejmeš Islam sedaj ko to veš?« Odgovoril mi je: »Vzvišeni Allah mi ni odkril lepoto Islama, vse do moje globoke starosti. V kolikor bi me Vzvišeni Allah napotil v Islam v tvojih letih bi opustil vse in se spreobrnil v muslimana. Ljubezen do materialnega je izvor vseh napak in ti seveda dobro poznaš kakšno vlogo imam med kristjani od časti in ugleda in od vseh drugih vlog. Če bi obznanil, da sem sprejel islam, bi me ubili po hitrem postopku. Če bi se izognil kristjanom in odšel k  muslimanom in jim rekel da prihajam kot musliman bi mi rekli, da sem se rešil z vstopom v pravo vero, in da sem se rešil pred Allahovim kaznovanjem. Med njimi bi bil star devetdesetletni ubožec. Ne bi razumel njihov jezik, niti bi oni vedeli za mojo resnico, ter bi mogoče tudi umrl od lakote. Vendar hvala Allahu Vzvišenemu, da sem na veri Jezusa božjega poslanca in na tistem, kar nam je dostavil, Allah Vzvišeni me bolje pozna od mene samega.«

Nato sem ga vprašal: »Učitelj moj, napoti me, da odidem v islamski svet in sprejmem Islam.« Stari učitelj mi reče: »Če boš pameten in hočeš rešitev zase, pojdi v islamski svet, kjer boš našel srečo tako na tem in na onem življenju, vendar naj o tej stvari ne ve nihče razen naju dveh, in tako dobro pazi da ne spregovoriš o tem. V primeru, da bi se razkril, bi te narod javno linčal in jaz ti ne bi mogel pomagati. In če bi ti mene izdal bi to porekel, tako moja beseda velja več od tvoje in meni bi bolj verjeli, kot tebi.« Odgovoril sem mu: »Bog, obvaruj me pred to skušnjavo!« Dal sem mu svojo besedo, s katero sem ga pomiril. Začel sem s pripravami za odhod iz tega mesta. Boga je poprosil za vse dobro na mojem potovanju in mi poklonil petdeset zlatnikov. Vkrcal sem se na ladjo in napotil na Mallorco. Tu sem ostal šest mesecev in se nato odpravil na Sicilijo. Na Siciliji sem ostal pet mesecev čakajoč na primerno ladjo s katero bi odplul v islamski svet. Kmalu je odplula ladja za Tunizijo. Iz Sicilije smo izpluli pred večerom in prispeli v tunizijsko luko drugi dan popoldne. Ko sem se izkrcal iz ladje so mi prišli nasproti kristjani, ki so poprej slišali zame. Z njimi sem odšel do njihovih domov. Med njimi so bili tudi znani tunizijski katoliški trgovci. Med njimi sem bil polne štiri mesece.

Izkazovali so mi veliko gostoljubje, tako da sem po tem času vprašal za nekoga, ki na vladarjevem dvoru govori moj jezik. Namreč takrat nisem govoril arabski jezik, s katerim so se sporazumevali meščani Tunisa.

Takratni vladar je bil Ebul Abbas Ahmed, Allah naj se ga usmili. Kristjani so mi rekli da je na vladarjevem dvoru visok uslužbenec, in sicer Jusuf, osebni zdravnik vladarja Ahmeda. Zelo sem se razveselil da bom lahko končno govoril z nekom, ki govori isti jezik kot jaz. Napotili so me k njemu in razložil sem mu zakaj sem prišel. Bil je presrečen, ko je slišal, da hočem sprejeti Islam in da ima delček zasluge tudi on. Namreč velika nagrada gre tistemu, ki je na kakršenkoli način doprinesel, da je nekdo sprejel Islam. Pravi Muhammed (naj je mir z njim): »Prisegam pri Allahu, da Allah Vzvišeni s tvojim doprinosom nekoga napoti na pravo pot je bolje za tebe, kot da imaš v lasti krdelo rdečih kamel.« (zabeležil Buhari)

Skupaj sta odšla na dvorec k vladarju. Prvi je vstopil Jusuf in razložil razlog mojega prihoda. Zatem sem vstopil jaz in stopil pred vladarja ter se mu predstavil. Vprašal me je po moji starosti in odgovoril sem mu, da imam 35 let. Vprašal me je tudi katere znanosti poznam in sem mu povedal tudi o teh. Vladar mi je rekel: »Dobrodošel in sprejmi islam z Allahovim zadovoljstvom.« Nagovoril sem prevajalca zdravnika: »Povej našemu vladarju da krožijo govorice o ljudeh, ki se spreobrnejo v Islam, ter bi tako hotel z vladarjevim dovoljenjem, da bi lahko vprašal njih kakšno mišljenje imajo o meni. Nato bi jaz javno naznanil svoj vstop v Islam.«

Tedaj mi je vladar prek prevajalca dejal: »Od mene iščeš isto, kot je od Muhammeda (naj je mir z njim) iskal Abdullah ibn Selam.« (Abdullah ibn Selam ibn Haris es-Israili je bil velik judovski učenjak in ugleden človek. Sprejel je Islam na podoben način kot jaz, vendar nekoliko pred mano.)

Zatem je vladar dal vladar dal poklicati katoliške učenjake in imenitneže. Ko so prišli ob dogovorjenem času, jih je povprašal, kaj vedo o meni. Odgovorili so mu: »Da pametnejšega še niso videli med katoliki.« Vladar jih je vprašal: »Kaj pravite če bi on sprejel islam?« Odgovorili so: »On to nikoli ne bi storil!« Ko jih je izprašal in od kristjanov izvedel vse, kar se je dalo izvedeti o meni, me je pozval predse. Takrat sem pred vsemi zbranimi izgovoril iskrene besede šehadeta ob prisotnosti katoliških intelektualcev. Začeli so se križati in čuditi in v svojem neverstvu govoreč: »To je storil samo zato, da bi se poročil, saj se katoliki ne poročajo.« Zatem so odšli vidno pretreseni.

Vladar, naj se mu Allah usmili, je zapovedal, da mi izplačajo iz državne blagajne četrt dinarja dnevno, prav tako so mi zagotovili stanovanje. Poročil sem se s hčerko Muhammeda Saffara. Kot potočno darilo sva dobila sto zlatnikov in nova oblačila. Tako sva srečno živela in kmalu sva dobila sina, ki sem ga poimenoval Muhammed v želji, da bi se čimbolj spominjal na poslanca Muhammeda (naj je mir z njim).