Prispeval Administrator Sreda, 24 Februar 2010 05:05
Kurejši niso bili zadovoljni ob pojavu islama, posebej takrat, ko je Muhammed (naj je mir z njim) nastopil z javnim pozivanjem v islam. Poskušali so ga zavesti z imetjem in vladanjem, ampak Muhammed (naj je Božji mir z njim) je to energično odbil z besedami: »Pri Allahu! Četudi bi mi dali Sonce v desno roko in Mesec v levo roko, da zapustim to vero, je ne bi nikoli zapustil!«
Ko so Kurejši izvedeli za to odločno izjavo, so povečali mučenje muslimanov. Allahovega Poslanca (naj je Božji mir z njim) so označili za lažnivca, čarovnika in norca. Po poti, po kateri bi hodil, bi metali umazanijo in kadar bi klanjal pri Kabi, bi mu na hrbet dajali umazanijo. Mučeni so bili tudi naslednji ashabi: Bilal, Habbab in Ammar ibn Jasir. Kurejšije so jih bičali, žgali in žigosali z vročimi predmeti, z namero, da bi zapustili islam. Nekaj ashabov je umrlo zaradi posledic mučenja, kakor Sumejja in Jasir. To so bili prve žrtve na Allahovi poti.
Drugi ashabi so bili prisiljeni, da se preselijo v Abesinijo. Bežali so s svojo vero, ker jim je Poslanec (naj je mir z njim) rekel naj to storijo. Oni so neopazno zapustili Mekko ter se preko morja napotili v Abesinijo. Kralj Abesinije, Negus, je bil pravičen vladar in muslimane je dobrosrčno sprejel. Ko so Kurejši izvedeli, kaj se je zgodilo, so poslali eno delegacijo, ki bi prepričala kralja Negusa, da jih preda. On je to o dklonil, ker je bil prepričan v iskrenost njihovega verovanja, pa tudi sam je sprejel islam.