Islam

Zgodba o Nuhu (Noe) (Naj je mir z njim)

»V zgodbah o njih (o Poslancih) je nauk za razumne ljudi. Kur'an ni izmišljena beseda, temveč potrjuje prejšnja razodetja. Vse pojasnjuje – vodilo je in milost narodu, ki veruje.« (Približen prevod sure Jusuf, 111)

Nuhova barka

Nekoč davno, je živel človek ki se je imenoval Nuh. On je bil dober in pošten človek, ampak narod s katerim je živel ni bil tak. Oni so bili zlobni, pa jim je Allah (Slavljen naj je On) poslal Nuha (Naj je mir z njim) da jih opomni in da jim ukaže na to; kaj je dobro in kaj je zlo.

Allah (Slavljen naj je On), Nuhov Gospodar in Gospodar vseh ljudi, živali dober je, pravičen, ampak se tudi razjezi in težko kaznuje v  tem, ko Mu je nekdo nepokoren. Med narodom Nuha so bili takšni, kajti narod je bil ohol in upali so v neverstvo. Nuh je bil prvi človek, ki je bil poslan stanovalcem Zemlje da jih opomni. Ta naloga mu ni malo ni bila lahka, ker ga njegov narod ni hotel poslušati. Oni se niso več bali Allahove kazni. Oni niso več hoteli da jim je Allah (Slavljen naj je On) Gospodar, ampak so oboževali kipe in od njih so pomoč iskali ter zaščito, ko bi bili v težavah. Poleg tega so veliko zla storili, pa se je Allah na njih razjezil. Ampak se oni niso brigali za to. Nuh jim je govoril:

»Allaha obožujte, vi drugega boga razen Njega nimate! Resnično me je strah, da ne boste kaznovani na Veliki dan!« (Približen prevod sure Al-A'raf, 59)

Veliki dan je dan, ko bodo vsi ljudje tega sveta, pripeljani pred Allahom, Gospodarjem vseh svetov. On bo tiste, ki so verovali v Njega in dobra dela delali nagradil, a tiste ki ne bodo verovali v Njega – njih bo Allah kaznoval s strašno kaznijo.

Nuhov narod je bil tak in sicer ni veroval, širili so zlo ter niso poslušali tisto kar jim je Nuh govoril. Toda oni ne samo, da ga niso poslušali, temveč so ga tudi poniževali. Govorili so mu:

»Ti si človek kot mi…ne vidimo da si v čem boljši od nas.«

Govorili so mu da je on lažnivec in da ga sledijo samo najnižji sloji ljudi med njimi, reveži.

Seveda to ni bila resnica. Nuh ni bil kot oni, on je bil boljši od njih. On ni bil lažnivec ampak Poslanec Gospodarja svetov, kateri je prišel da opomni svoj narod. Ampak, oni niso hoteli poslušati.

Tako je po dolgem času, Nuh začel ponovno pozivati narod, da se popravijo in da se pokesajo Allahu (Slavljen naj je On) in naj zapustijo kipe katere obožujejo. Govoril jim je dan in noč, pozival javno in tajno. Včasih bi v njih prebudil željo, včasih bi jih zastraševal, ampak so vedno globlje v zablodo rinili in poniževali ga. Ko je s časom Nuh uvidel, da se njegov narod ne bo popravil in da za vsako ceno nadaljujejo v zlu, on se je obrnil Allahu (Slavljen naj je On) z besedami:

»Dejal je: »Gospodar moj! Svoje ljudstvo sem opominjal po dnevi in ponoči, toda moji opomini so ga le še bolj oddaljili! Vsakič ko sem jih pozival, naj Te prosijo za odpuščanje , so si prste dajali v ušesa.« (Približen prevod sure Nuh, 5)

Niso ga poslušali.

»In Nuh je dejal: »O, Gospodar! Ne pusti na Zemlji niti enega nevernika!« (Približen prevod sure Nuh, 26)

Nuh je prosil svojega Gospodarja naj kaznuje narod, saj se je njihovo zlo širilo na vse ljudi in na njegove potomce. Tedaj je Allah sporočil Nuhu, da bo narod kaznoval in naj se ne žalosti zaradi kazni. On mu je svetoval, da zgradi veliko ladjo, katera bo dovolj velika, da se vanjo vkrcajo živali par po par.

Minila so leta in leta, a Nuh je izdeloval ladjo dokler se mu je njegovo ljudstvo smejalo in pačilo.

»Če se posmehujete nam,« je govoril on, »se bomo mi prav tako posmehovali vam!« (Približen prevod sure Hud, 38)

Prišel je dan, ko se je Allah odločil da spusti kazen temu ljudstvu, tistim ki ne verujejo. On je ukazal Nuhu naj vkrca na ladjo ljudi in živali. Prepovedal mu je, da vkrca kakršnega koli nevernika, pa tudi če je njegov sin. Allah (Slavljen naj je On) je odprl nebeška vrata vodi, katera je obilno lila, pa se je združila z vodo iz neba in vodo z Zemlje, združil se je dež in morje in tako je nastala velika poplava. Na ta dan je padal tak dež, kakor nikoli prej, niti še kdaj bo.

Nuh je imel sina kateri mu ni veroval, kateri je z ostalimi delal zlo, pa ga je pozval:

»Sinko moj, vkrcaj se z nami i ne bodi z neverniki.«

»Umaknil se bom na kakšen hrib in bom na varnem pred vodo.«

»Nihče se ne bo danes izognil Allahovi kazni, razen tistega, ki se ga je usmilil.«

(Približen prevod sure Hud, 42-43)

Potem jih je razdelil val, ki je potopil Nuhovega sinag. Nuhov Gospodar je obljubil Nuhu, da bo rešil njegovo družino, vse razen tistih, ki ne verujejo. Allahova kazen je doletela vse tiste ki so oboževali kipe in širili zlo po Zemlji. On nobenega nevernika ni pustil v življenju.

Voda se je zmanjšala, ladja, na kateri so bili Nuh, verniki in živali, od vsake po par, so pristali na kopno. Nuha in one na ladji, je Allah Svojo dobroto rešil strašne kazni in potopa. Tako so oni pristali na mesto imenovano El-Džudij.

Allah je dal rešitev ljudem, ki so verovali in dobra dela delali, ter jih naselil na tem mestu, a od njih so nastale nove generacije ljudi. Nekateri od njih so še naprej verovali, nekateri pa zopet ne. Njim je Allah pošiljal nove poslance, da jih opominjajo. Da ne bi rekli oni kateri ne verujejo, potem ko bodo kaznovani, da niso vedeli in da jim ni prihajalo vodilo od Allaha (Slavljen naj je On). Tistega dne, ko bodo vsi ljudje, ki so živeli na Zemlji stali pred Gospodarjem, noben ne bo imel opravičilo za zlo katero je v življenju na tem svetu počel.